Pod griči Slovenskih goric se skriva skoraj dva tisoč let zgodb — od rimskih gomil do lanu, vina in opeke. To je kraj, kjer danes raste Lunina dolina.
Lunina dolina leži v občini Destrnik, nekaj kilometrov severno od Ptuja — mesta, ki velja za najstarejše v Sloveniji. Ljudje so v teh gričih živeli, orali, sadili in pokopavali svoje bližnje že v rimskih časih. Sledi so ostale v gozdu, v imenih vasi, v starih orodjih in v navadah, ki jih poznajo še naši stari starši.
V Gomili naj bi našli keltske novce, v Placarju kamnito sekiro. Ljudje so tu živeli že davno pred Rimljani.
Kraj je del rimske province Panonije. Mimo vodi rimska cesta proti Petovioni, v gričih pa nastajajo gomile — grobovi domačinov.
Vdor Markomanov. Najdb iz poznejših stoletij je v Slovenskih goricah malo, zato arheologi domnevajo, da je pohod opustošil deželo.
Zgrajena je sedanja cerkev sv. Urbana, dograjena leta 1768. Kapela pri sv. Urbanu naj bi se omenjala že leta 1100.
Pravila ptujskega tkalskega ceha veljajo tudi za župnijo Sv. Urban: podeželski tkalec sme imeti največ tri statve.
Ustanovljena je občina Sveti Urban — s skoraj enakimi mejami, kot jih ima današnja občina Destrnik.
V Janežovcih začne delovati opekarna. Mali kmetje in kočarji v njej najdejo sezonsko delo.
Začnemo z delom v Lunini dolini — in z zanimanjem odkrivamo, kaj vse je ta zemlja doživela pred nami.
Kjer je danes Ptuj, je v 1. stoletju stal rimski legijski tabor. Najprej je bila tu nastanjena legija VIII Augusta, od leta 45 ali 46 pa legija XIII Gemina. Pod cesarjem Trajanom je naselje postalo kolonija — Colonia Ulpia Traiana Poetovio — in eno pomembnejših mest v tem delu cesarstva.
V mestu so častili tudi boga Mitro; ostanke njegovih svetišč si lahko ogledate še danes. Mimo današnjega Destrnika je vodila rimska cesta, ki je povezovala severne in vzhodne kraje z Italijo in s Petoviono.
Gomila je okrogel nasip zemlje nad grobom. V 1. in 2. stoletju so domačini pokojnike sežgali, pepel pa skupaj s posodami in osebnimi predmeti pokopali pod nasipom. Arheologi jih imenujejo noriško-panonske gomile.
Gomile so ohranjene v gozdovih pri Gomilcih, Gomili, Zgornjem Velovleku, Drstelji, Placarju in Janežovcih. Imeni vasi Gomila in Gomilci zato verjetno nista naključje.
Leta 1962 so arheologi raziskali eno od treh gomil pri Gomilcih. V njej je bil žgan ženski grob z začetka 2. stoletja: na pepelu je stalo šest večinoma celih posod — vrč, lonec, skodelica in trije krožniki — ob njih pa del bronaste zaponke (fibule). Najdbe hrani Pokrajinski muzej Ptuj–Ormož.
Mnoge gomile so že prekopali iskalci zakladov, ki so najdbe odnesli brez podatkov o tem, kje so bile najdene — s tem je izgubljen del zgodbe. Večina gomilnih grobišč v občini je zaščitena kulturna dediščina. Če kaj najdete, obvestite Pokrajinski muzej Ptuj–Ormož.
Leta 1937 je imela občina Sveti Urban 2691 prebivalcev in 673 hiš. Ljudje so živeli od polj, živine, sadovnjakov in vinogradov — in od dela svojih rok.
Skoraj vsaka večja kmetija v Slovenskih goricah je imela svojo lanišnico — leseno uto, odmaknjeno od hiše zaradi nevarnosti požara, kjer so sušili lan in konopljo. Lan za olje so sejali septembra, lan za prejo pa marca in aprila.
Jeseni so zlato rumena stebla populili s koreninami, jih razgrnili po rosi, posušili, strli s trlico in počesali z grebeni. Pozimi so ženske skupaj predle, dekleta iz Slovenskih goric pa so hodila za predice tudi v Medžimurje.
V vinogradih so stale preše — majhne stavbe s kletjo spodaj ter stiskalnico, prostorom za orodje in izbo zgoraj. Leta 1937 je bilo v občini 122 ha vinogradov. Po napadu trtne uši so jih obnovili s sortami pretežno belega vina, na nižjih legah pa so še do 60. let 20. stoletja gojili samorodno šmarnico.
Trgatev je bila velik praznik. Ko je mošt v sodih začel vreti in brbotati, so rekli, da mošt govori. Sveti Urban, zavetnik župnije in vinogradnikov, goduje 25. maja — ta dan je še danes občinski praznik.
Leta 1937 so sadovnjaki pokrivali 308 ha — več kot dvakrat toliko kot vinogradi. Največ so gojili žlahtna jabolka.
Živino, sadje, vino, mlečne izdelke in drva so domačini prodajali na ptujskem trgu. Tako je bil Ptuj vedno blizu — tudi za tiste, ki so živeli od zemlje.
Za lončarstvo tukajšnja zemlja ni primerna, zato so posode prihajale iz Ptuja. V dolini Rogoznice pri Janežovcih pa leži glina, ki je dobra za opeko.
Leta 1928 je tu začela delovati opekarna, leta 1948 pa je nastala Okrajna opekarna Janežovci. Proizvodnja je kasneje zamrla, opuščeni glinokopi pa so ostali.
Oboje — a vsako po svoje. Lan je bil del vsakdana skoraj na vsaki kmetiji, od njive do platna. Glina pa je bila dobra le za opeko: lepe rimske posode iz gomil so prišle iz delavnic v Petovioni.
Sredi Destrnika stojita stara preša in lanišnica, v kateri je razstavljeno orodje za obdelavo lanu — od trlice do grebenov.
Zgrajena leta 1518 in dograjena leta 1768. Danes je kulturni spomenik državnega pomena.
Spomladi na travnikih ob Pesnici cveti močvirska logarica, imenovana tudi močvirski tulipan.
Najstarejše mesto v Sloveniji: grad s Pokrajinskim muzejem Ptuj–Ormož, rimski spomeniki in Mitrova svetišča.
Pustni čas na Ptujskem. Obhodi kurentov so od leta 2017 na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Gotska romarska cerkev z znamenitim reliefom Marije zavetnice s plaščem.
Na zemlji, ki so jo stoletja obdelovali naši predniki, danes obnavljamo tla, sadimo drevesa in redimo avtohtone pasme. Pridite na voden obisk in spoznajte, kako zgodba teče naprej.
Okrogli zemljeni nasipi nad žganimi grobovi iz rimskega obdobja, predvsem iz 1. in 2. stoletja. Ohranjene so v gozdovih pri šestih vaseh v občini Destrnik; večina gomilnih grobišč je zaščitena kulturna dediščina.
Da. Skoraj vsaka večja kmetija v Slovenskih goricah je imela lanišnico za sušenje lanu in konoplje. Sredi Destrnika si lahko ogledate staro lanišnico z orodjem za obdelavo lanu.
Ne. Tukajšnja glina za lončarstvo ni primerna, zato so posode prihajale iz delavnic v Petovioni (Ptuju). Glino v dolini Rogoznice pri Janežovcih pa so od leta 1928 uporabljali za opeko.
Ste domačin in poznate zgodbo, ki bi sodila sem? Z veseljem jo zapišemo. Pišite nam →
Živa dolina
Kdo vse živi z nami — od smrdokavre do rogača — in drevesa, ki jih sadimo.
Spoznaj naravo →
Kmetija in pridelki
Naše živali, način kmetovanja ter jajca, mikrozelenje in ovce iz pašne reje.
Na kmetijo →
Majhne zgodbe iz doline
Iskreni zapisi iz našega vsakdana: o jagenjčkih, kokoših, drevesih in učenju.
Preberi zgodbe →
Ta stran uporablja Google Analytics za spremljanje obiska. Z nadaljnjo uporabo strani se s tem strinjaš.