Zakaj sva izbrala jezersko-solčavske ovce in kako sva si počasi pridobila njihovo zaupanje.

Ko danes stopiva na pašnik, se pogosto zgodi, da naju ovce opazijo, preden midva opaziva njih. Dvignejo glave, ena zamekeče, za njo druga – in že prihajajo proti nama.

Takšen sprejem ni bil vedno samoumeven. Na začetku je bilo ravno obratno: ko sva se jim približala, so se obrnile in odhitele na drugi konec pašnika.

To je zgodba o tem, kako sva izbirala živali za Lunino dolino – in o tem, kako dolga je lahko pot od strahu do zaupanja.

Zakaj ovce in ne koze?

Ko sva razmišljala, katere živali bi lahko pomagale skrbeti za travnike, sva tehtala med ovcami in kozami. Obe vrsti sta primerni za manjše kmetije, a se pri hranjenju zelo razlikujeta.

Koze so po naravi objedalke. Najraje segajo po listih, poganjkih, grmovju in lubju, spretno se postavijo na zadnje noge in dosežejo tudi višje veje. Na kmetiji, kjer sva posadila na stotine mladih dreves, bi to lahko pomenilo veliko škode.

Ovce so predvsem pašne živali. Večino hrane poiščejo pri tleh – v travi in zeliščih – in lubje dreves objedajo bistveno manj kot koze.

To ne pomeni, da mlada drevesa ob ovcah ne potrebujejo zaščite. Tudi ovca bo z veseljem poskusila svež poganjek, če ga doseže. A za prostor, kjer želiva, da bi drevesa in živali sčasoma živeli skupaj, so bile ovce bolj smiselna izbira.

Zakaj prav jezersko-solčavske?

Odločila sva se za jezersko-solčavsko ovco – avtohtono slovensko pasmo, ki izvira iz gorskega sveta Jezerskega in Solčavskega.

Je skromna, odporna in prilagodljiva pasma, vajena paše in spremenljivega vremena. Prepoznate jo po dolgih, povešenih ušesih. Ovce so dobre matere in se lahko jagnjijo skozi vse leto, ne le v določeni sezoni.

A pri odločitvi ni šlo le za lastnosti pasme. Avtohtone pasme so del naše dediščine. Nastajale so stoletja, skupaj z ljudmi in pokrajino, v kateri so živeli. Če izginejo, z njimi izgine tudi del znanja in raznolikosti, ki je ni več mogoče vrniti.

Zdelo se nama je prav, da tudi midva, ko imava to možnost, prispevava svoj majhen delež k njihovemu ohranjanju. Ne kot velik projekt, temveč preprosto tako, da jim dava dom.

Volna, ki ni odpadek

Jezersko-solčavska ovca ni pasma za fino volno. Njena volna je bolj groba in na trgu pogosto nima prave vrednosti, zato marsikje ostane neuporabljena.

Pri nas jo uporabimo na vrtu in okoli posajenih dreves. Položena na tla deluje kot zastirka: zadržuje vlago, zavira rast plevela in varuje tla pred izsuševanjem. Ko počasi razpada, tlom vrača hranila.

Tako se krog sklene na isti zemlji: ovce se pasejo na travnikih, njihova volna pa pomaga rasti drevesom, ki bodo nekoč dajala senco tudi njim.

Ko so pred nama bežale

Prvi tedni z ovcami so bili za naju lekcija ponižnosti.

Predstavljala sva si, da bova hodila med njimi, jih božala in da se bodo hitro navadile na naju. Ovce pa so imele o tem svoje mnenje. Ko sva stopila na pašnik, so se stisnile skupaj in se umaknile. Če sva naredila korak proti njim, so naredile dva stran.

Danes razumeva, zakaj. Ovce so plen. Njihovo preživetje je stoletja temeljilo na previdnosti – na tem, da ostanejo skupaj in zbežijo, preden je prepozno. Človek, ki se jim hitro približa, je zanje najprej nevarnost, ne glede na to, kako dobre namene ima.

Takrat sva začela razumeti, da morava spremeniti sebe, ne njih.

Počasi, vsak dan znova

Začela sva prihajati vsak dan. Ne le takrat, ko je bilo treba kaj postoriti, temveč tudi takrat, ko sva jih želela samo pogledati. Gibala sva se počasi in mirno ter govorila z umirjenim glasom.

Veliko je naredilo hranjenje. Ovce so hitro ugotovile, da prihod ljudi pomeni nekaj dobrega. Najprej so jedle le, ko sva se umaknila. Potem, ko sva stala ob strani. In nekega dne je prva vzela hrano kar iz roke.

Začeli smo jih klicati po imenih. Morda se sliši nenavadno, a ovce prepoznajo glas in ton, s katerim jih kličeš. Ime, izgovorjeno vsak dan na enak način, postane znak: to je nekdo, ki ga poznam.

Takšni majhni koraki so se ponavljali tedne in mesece. Ni bilo enega samega trenutka, ko bi se vse spremenilo. Zaupanje je raslo tiho, skoraj neopazno.

Zakaj je zaupanje tako pomembno

Zaupanje pri nas ni le prijeten občutek. Je nujno za vsakdanje delo.

Ovce redno selimo na nove pašnike. Tako se trava na izpasenem delu lahko obnovi, ovce pa vedno znova dobijo svežo pašo. In ker nama zaupajo, jih ni treba loviti, priganjati ali vznemirjati. Običajno je dovolj, da odpreva prehod, jih pokličeva – in sledijo nama.

Čreda, ki ti mirno sledi na nov pašnik, je za žival manj stresa, za ljudi pa manj dela. Je tudi najlepši dokaz, da je odnos, ki sva ga gradila, resničen.

Danes nama pritečejo naproti

Danes je slika povsem drugačna. Ko naju zagledajo, mnoge pritečejo do ograje. Nekatere se pustijo počohati za ušesi, druge te rahlo podregajo z gobčkom, kot bi ti hotele povedati, da so te opazile. Med najbolj zaupljivimi so Erika, Pikica in Špelca – jagenjčki, ki smo jih vzredili po steklenički in o katerih govori zgodba »Tri stekleničke in neprespane noči«.

Še vedno pa ostajajo ovce – previdne ob nenadnem zvoku, neznanih ljudeh ali psu. In prav je tako. Njihovega zaupanja ne jemljeva kot samoumevnega.

Vsakič, ko se katera približa sama, je to majhno darilo. In opomnik, da sva si ga morala prislužiti.

Zato tudi obiskovalcem rada povedava: ne lovite jih. Počepnite, počakajte in jim dovolite, da pridejo same. Večinoma pridejo.

Zaupanja živali ne moreš zahtevati. Lahko si ga le postopoma pridobiš.

Romana in Matjaž