Zgodba o 350 drevesih, velikih pričakovanjih, razočaranju in spoznanju, da narava ne sledi vedno našim željam.

Ko sva začela ustvarjati Lunino dolino, sva imela veliko zamisli, načrtov in predvsem iskreno željo, da zemlji, ki je bila dolga leta namenjena konvencionalni kmetijski pridelavi, postopoma vrneva več življenja.

Ena najinih prvih večjih odločitev je bila, da del nekdanje njive spremeniva v raznolik nasad sadnih in gozdnih dreves.

Nisva si želela običajnega sadovnjaka, v katerem bi rasla le ena ali dve vrsti dreves, posajeni v enakomernih vrstah. Želela sva nekaj bolj pestrega. Prostor, kjer bi se prepletale različne drevesne vrste, grmovnice, travniške rastline, žuželke in ptice. Kjer bi vsaka rastlina imela svojo vlogo in bi se sčasoma začel oblikovati majhen, živ ekosistem.

Temu delu kmetije sva nadela prav posebno ime – Džungla.

Ne zato, ker bi tam rasle tropske rastline, temveč zaradi raznolikosti, ki sva jo želela ustvariti. Zaradi predstave, da bo nekoč tam, kjer je bila njiva, rasel preplet dreves, grmovja, cvetlic in drugega življenja.

350 dreves. 350 majhnih obljub prihodnosti.

Prva zasaditev je bila za naju velik korak: kar 350 dreves. Na pomoč so nama priskočili prijatelji, sorodniki in ekipa Naj Raste – skupaj smo jih posadili v manj kot štirih urah.

Za vsako sadiko so bili potrebni načrtovanje, izbira vrste, nakup, priprava tal, kopanje sadilnih jam, sajenje in skrb za mlado drevo. Vse to je zahtevalo veliko časa, fizičnega dela in tudi precejšen finančni vložek.

Toda ob pogledu na na novo posajena drevesa je bil občutek neprecenljiv.

Predstavljala sva si, kako bodo z leti rasla, kako bodo njihove krošnje ustvarjale senco, kako bodo cvetovi privabljali opraševalce, plodovi hranili ljudi in živali, korenine pa pomagale graditi bolj zdrava in živa tla.

V mislih sva že videla prihodnost tega prostora.

A narava je imela tudi svoje načrte.

Ko dobrodošli prebivalci postanejo nepričakovan izziv

Ko sva njivo prenehala redno obdelovati in obračati zemljo, so se začeli spreminjati tudi pogoji za življenje v tleh.

To je bil navsezadnje eden od najinih ciljev. Želela sva manj posegov v tla, več rastlinske pokritosti in več prostora za organizme, ki živijo pod površjem.

Toda na nekaj nisva bila dovolj pripravljena. Na voluharje.

Ko ni bilo več rednega obdelovanja tal, so voluharji na tem območju dobili ugodnejše pogoje za svoje podzemno življenje. Njihova populacija se je močno povečala. In mlade korenine najinih dreves so postale njihov vir hrane.

Sprva sva opazila posamezno drevo, ki ni več lepo odganjalo. Potem drugo. In tretje.

Nekatera so začela veneti, druga so se posušila. Pri nekaterih sva šele ob pregledu korenin ugotovila, kaj se je zgodilo. Voluharji so jih tako poškodovali, da drevesa niso mogla več preživeti.

Ob sajenju sva se sicer zavedala nevarnosti in del sadik zaščitila s posebnimi mrežami za korenine. Toda pri 350 drevesih je že sam nakup sadik in vsega potrebnega materiala predstavljal velik finančni zalogaj. Zaščite vseh dreves si takrat preprosto nisva mogla privoščiti.

Upala sva, da bodo tudi nezaščitena drevesa imela dovolj možnosti za uspešno rast. Žal se ni izšlo tako.

In kot da to še ne bi bilo dovolj, so se pojavili novi izzivi.

Ko drevesa postanejo tudi prostor divjih živali

Na Lunini dolini imamo pogosto obiskovalce iz bližnjih gozdov. Med njimi so tudi srne in srnjaki.

Njihove prisotnosti sva bila vedno vesela. Zdelo se nama je lepo, da divje živali zahajajo na naše travnike in da v krajini, ki jo oblikujemo, najdejo svoj prostor.

Toda mlada drevesa so bila privlačna tudi zanje.

Srne so objedale mlade poganjke, srnjaki pa so ob nekatera drevesca drgnili svoje rogovje. Pri tem so poškodovali lubje in včasih tudi celotno mlado deblo.

Drevo, ki sva ga skrbno posadila, zalivala in spremljala njegovo rast, je bilo lahko v zelo kratkem času nepopravljivo poškodovano.

Tako so se izgube povečevale. Nekaj dreves zaradi voluharjev. Druga zaradi divjadi.

In z vsakim izgubljenim drevesom je izginil tudi majhen del prihodnosti, ki sva si jo tako živo predstavljala.

Priznati si razočaranje

Ne bova skrivala. Bila sva razočarana. Zelo.

Ne samo zaradi denarja, ki sva ga vložila. In ne samo zaradi vseh ur dela, kopanja, sajenja, zalivanja in načrtovanja.

Najbolj naju je prizadelo to, da sva v ta prostor vložila toliko upanja. Vsako drevo sva posadila z mislijo, da bo nekoč veliko, močno in da bo postalo del nečesa večjega.

Potem pa sva opazovala, kako jih eno za drugim izgubljava.

V takšnih trenutkih se začneš spraševati, ali si naredil kaj narobe. Bi morala drugače načrtovati? Bi morala posaditi manj dreves in jih bolje zaščititi? Bi morala predvideti, kaj se bo zgodilo, ko se bo način rabe zemljišča spremenil?

Danes veva, da bi nekatere stvari lahko naredila drugače. Toda takrat sva se odločala na podlagi znanja, izkušenj in sredstev, ki sva jih imela.

In prav to je del najine zgodbe.

Narava ne pozna naših načrtov

Sčasoma sva začela na dogajanje gledati tudi z druge strani.

Ko ustvarjamo pogoje za več življenja, ne moremo izbirati samo tistih živali in organizmov, ki so nam všeč ali nam koristijo. Če želimo bolj raznoliko naravo, moramo sprejeti tudi njeno nepredvidljivost.

Voluharji niso prišli zato, da bi nama uničili drevesa. Preprosto so izkoristili pogoje, ki so jim ustrezali.

In kjer je več plena, se lahko sčasoma pojavijo tudi plenilci. Lisice, kanje, sove, podlasice in nekatere kače se med drugim prehranjujejo tudi z malimi glodavci. Njihova prisotnost lahko prispeva k uravnavanju njihovih populacij.

Toda tudi tukaj narava ni tako preprosta, kot bi si včasih želeli.

Lisica, ki lahko pomaga zmanjševati število glodavcev, je lahko hkrati nevarnost za naše kokoši. Ptica ujeda, ki jo z veseljem opazujemo nad travnikom, ni tam zato, da bi varovala naše sadike. Tam je, ker išče hrano in svoj prostor za življenje.

Narava ne razmišlja o naših naložbah, stroških, načrtih in pričakovanjih. Vsaka žival si prizadeva preživeti.

In če želimo z naravo sodelovati, moramo razumeti tudi to.

Regeneracija ni odsotnost poseganja

Ob vsem tem sva prišla do pomembnega spoznanja.

Regenerativno kmetijstvo ne pomeni, da zemljišče preprosto prepustimo naravi in pričakujemo, da se bo vse uredilo samo od sebe.

Naravni procesi so izjemno pomembni, vendar niso vedno usklajeni s cilji, ki jih imamo kot skrbniki kmetije.

Mlada drevesa potrebujejo zaščito. Kokoši potrebujejo varno zavetje. Včasih moramo preprečiti škodo, drugič spremeniti način zasaditve ali poiskati povsem novo rešitev.

Pomembno je, da pri tem razumemo, zakaj se nekaj dogaja, in poskušamo ukrepati tako, da naravnih procesov ne rušimo po nepotrebnem.

Zato danes razmišljava drugače. Bolj pozorno opazujeva, načrtujeva zaščito dreves in razmišljava, kako posamezne dele kmetije prilagoditi tako, da bodo v njih lahko sobivale rastline, divje živali in naše domače živali.

Naučila sva se, da včasih ni najbolje narediti največ, ampak narediti toliko, kolikor lahko dolgoročno tudi vzdržuješ in varuješ.

In predvsem, da je treba pustiti prostor za spremembe.

Džungla še vedno raste. In midva rasteva z njo.

Kljub izgubam najina Džungla ni zgodba o neuspehu. Je zgodba o učenju, vztrajnosti in novih začetkih.

Nekatera drevesa so se obdržala, druga so žal postala del naših izkušenj. Toda želja, da bi na nekdanji njivi ustvarila raznolik, živ prostor, ni izginila.

Leta 2026 sva zato ponovno zavihala rokave. V Džungli so svoj novi dom našle šmarne hrušice in rumeni dren.

Morda za marsikoga manj poznane rastline, za naju pa prav zato še posebej dragocene. Spomladi bodo njihovi cvetovi ponujali hrano opraševalcem, pozneje pa bodo plodovi razveseljevali ptice, druge živali in tudi nas.

Nisva več tako neučakana kot na začetku. Danes bolje razumeva, da se raznolikost ne ustvari čez noč in da prav vsaka nova zasaditev prinaša tudi odgovornost.

Še vedno načrtujeva, sadiva in sanjava. Toda vse bolj se učiva tudi opazovati, poslušati in sprejemati, da narava ne bo vedno sledila najinim predstavam.

In morda je prav to največja sprememba.

Ko sva posadila prvih 350 dreves, sva razmišljala predvsem o tem, kakšna bo Džungla nekoč videti. Danes naju zanima tudi vse tisto, kar se dogaja na poti do tja.

Življenje v tleh. Ptice, ki se vračajo. Rastline, ki se pojavijo same. Živali, ki nas presenetijo, včasih razveselijo, drugič postavijo pred nov izziv.

Učiva se, da regeneracija ni tekmovanje v številu posajenih dreves. Je dolgoročna skrb za prostor in življenje v njem.

In čeprav nama ni uspelo ohraniti vseh prvih 350 dreves, sva ohranila nekaj, kar je morda še pomembnejše. Željo, da poskusiva znova. Tokrat z več izkušnjami, nekoliko več potrpežljivosti in še več spoštovanja do narave.

Džungla zato raste naprej. Morda počasneje, kot sva si sprva predstavljala. Morda nekoliko drugače. A še vedno v smeri, v katero sva verjela že na začetku.

Kajti narave ne obnavljamo samo s tem, kar posadimo. Tudi s tem, kar se ob njej naučimo.

Romana in Matjaž

🌳 Postani boter drevesa

Celotna zgodba Lunine doline je na strani Naša zgodba.