Včasih so največja darila tista, ki jih odrasli skoraj ne opazimo.

Nekatere najlepše zgodbe se zgodijo povsem spontano. Brez velikih načrtov, posebnih priprav ali pričakovanj. In prav takšna je bila tudi ena naših prvih zgodb z otroki na Lunini dolini.

Vse se je začelo z idejo našega Jakoba.

Ko smo izvedeli, da nas bodo obiskali otroci iz njegovega vrtca, je navdušeno predlagal, da bi jim pokazal, kako pri nas pobiramo jajčka. To je bilo namreč eno tistih vsakdanjih opravil, pri katerih je tudi sam rad pomagal.

Njegova zamisel se nam je zdela čudovita. Odločili smo se, da tistega jutra jajčk ne bomo pobrali kot običajno, ampak jih bomo pustili v kokošjih gnezdih. Tako bodo lahko otroci sami doživeli veselje ob njihovem iskanju.

Nismo pa niti slutili, da bo nekaj tako preprostega za nekoga postalo tako zelo posebno.

Dan, poln drobnih odkritij

Na obisk so prišli otroci različnih starosti, vsi iz Jakobovega vrtca.

Pripravili smo jim manjšo malico, predvsem pa smo želeli, da dan preživijo sproščeno, v stiku z naravo in živalmi.

Otroci so lahko opazovali živali, se jih dotaknili, jih nežno pobožali in nekatere tudi nahranili. Vsak je svet okoli sebe odkrival po svoje. Nekateri so bili pogumni in radovedni že od prvega trenutka, drugi so potrebovali nekoliko več časa, da so se približali živali in ji ponudili roko.

Za konec pa smo jim pripravili majhno presenečenje.

Povedali smo jim, da so naše kokoške tistega dne pustile nekaj jajčk, ki jih še nihče ni pobral. In da jih lahko poiščejo kar sami.

Še več – vsak je lahko jajčka, ki jih je našel, odnesel domov.

In začelo se je iskanje!

Otroci so z navdušenjem raziskovali kokošja gnezda, previdno pobirali jajčka in drug drugemu kazali svoje male zaklade.

A med njimi je bila tudi najmlajša deklica.

Bila je nekoliko počasnejša od drugih in medtem ko so njeni prijatelji že ponosno držali svoja jajčka, je kazalo, da bo sama ostala praznih rok.

Zato smo ji čisto malo pomagali.

Usmerili smo jo proti kotičku, za katerega smo vedeli, da si ga je ena naših štajerskih kokoši rada izbrala za odlaganje jajčk. Te kokoši nesejo čudovita, nežno kremno bela jajčka, ki jih takrat na naši kmetiji še ni bilo veliko.

In tam jo je čakalo.

Eno samo, majhno, svetlo jajce.

Ko ga je deklica zagledala, se ji je obraz razsvetlil v tako velik in iskren nasmeh, da ga še danes nosim v spominu.

Previdno ga je pobrala in ga z vsem ponosom prinesla k meni. Kot da mi želi izročiti nekaj zares dragocenega.

Nasmehnila sem se ji, se ji zahvalila in ji povedala, da je jajček njen. Da ga je sama našla, da je to nagrada za njen trud in da ga lahko odnese domov.

Njenega veselja ni bilo mogoče opisati z besedami.

Zaklad ob postelji

Naslednji dan me je poklicala dekličina mamica.

Želela se nam je zahvaliti za čudovito doživetje. Potem pa mi je povedala nekaj, kar me je resnično ganilo.

Njena deklica je celo pot domov v rokah skrbno čuvala svoje jajce. Ni ga želela odložiti.

In ko je prišel večer, je mamico prosila, ali lahko svoj dragoceni jajček pusti kar ob postelji, da bo ponoči blizu nje.

Eno samo jajce. Za nas nekaj vsakdanjega. Zanjo pa pravi zaklad.

Takrat sem zares dojela, kako globoko se lahko otroka dotakne nekaj, kar se nam odraslim zdi povsem običajno.

Ni potrebovala velike igrače, posebnega darila ali skrbno pripravljenega programa.

Potrebovala je le priložnost, da nekaj odkrije sama. Da poskusi, vztraja, najde in občuti ponos ob svojem majhnem uspehu.

In da lahko ta košček doživetja odnese s seboj.

Majhni trenutki, ki ostanejo

Na Lunini dolini veliko govorimo o regeneraciji zemlje, o drevesih, živalih, zdravih tleh in biotski raznovrstnosti.

Toda takšni trenutki nas spomnijo, da se nekaj pomembnega lahko obnavlja tudi v nas samih.

Naša povezanost z naravo. Občutek čudenja. Veselje ob preprostih stvareh. Spoštovanje do življenja, ki nas obdaja.

Morda prav otroci to razumejo bolje kot odrasli.

Tam, kjer mi vidimo vsakdanje opravilo, oni vidijo dogodivščino. Kjer mi vidimo kokošje jajce, lahko oni vidijo največji zaklad na svetu.

In prav zato si želimo, da bi Lunina dolina ostala prostor takšnih srečanj. Prostor, kjer se ni treba vedno učiti iz knjig, kjer lahko znanje pride skozi dotik, opazovanje, radovednost in lastno izkušnjo.

Kjer lahko tudi nekaj tako preprostega, kot je pobiranje jajčk, postane spomin, ki ostane v srcu.

Tistega dne smo otrokom podarili nekaj jajčk. Niso pa vedeli, da so oni nam podarili nekaj veliko dragocenejšega – spoznanje, kako veliko lahko pomenijo majhne stvari.

Iz naših spominov na Lunino dolino

Celotna zgodba Lunine doline je na strani Naša zgodba.